SVETOVNA KNJIŽEVNOST V DRUGI POLOVICI 20. STOLETJA

Obdobje se je začenjalo po veliki katastrofi druge svetovne vojne, v kateri je bilo ubitih 60 milijonov ljudi. Povojno generacijo je pretreslo načrtno iztrebljanje Judov (holokavst), pa tudi Romov, Slovanov, invalidov, homoseksualcev, političnih nasprotnikov in vojnih ujetnikov, ki je potekalo v nacističnih koncentracijskih taboriščih, kot je bil Auschwitz. Ameriška letala so odvrgla atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki, kar je navdalo človeštvo s strahom pred uničenjem.

ZDA in SZ so si razdelile svetovni vpliv in so si v več kot štiridesetletni hladni vojni grozile z jedrskim orožjem. Tudi ustanovitev organizacije združenih narodov, ki naj bi zagotovila svetovni mir in varnost, ni zmanjšala občutja ogroženosti in strahu. Za obdobje po drugi svetovni vojni je značilno poglabljanje razlik med razvitim svetom in t. i. tretjim svetom. Študentski nemiri leta 1968 so pretresli tedanjo Evropo, saj so sprožili kritično razmišljanje in marsikje tudi politične spremembe. Leta 1969 je prvi človek stopil na luno. V 60. letih se je z uvajanjem elektronskih naprav začela razvijati postindustrijska družba. Burno zgodovinsko obdobje se je nadaljevalo s padcem berlinskega zidu ter združitvijo Vzhodne in Zahodne Nemčije leta 1900 (tako na listu; pravilno 1990), naslednjega leta sta razpadli SZ in Jugoslavija. ZDA so tako postale edina svetovna velesila, kapitalizem pa vodilni družbeni sistem.

EKSISTENCIALIZEM

Usodne preizkušnje druge svetovne vojne so spodbudile razmah eksistencialistične književnosti, ki ima zametke že pri nekaterih avtorjih 19. stoletja (Dostojevski, Tolstoj, Ibsen). Eksistencializem je prvotno filozofska smer, ki človeka pojmuje kot svobodno bitje, ki se v življenju odloča med različnimi možnostmi in je prav zato odgovoren za svoja dejanja. Svoboda in odgovornost človeka navdajata s tesnobo, od tod občutki krivde, odtujenosti, strahu in tudi gnusa. Eksistencializem se je uveljavil zlasti v pripovedništvu in dramatiki. Pomembna predstavnika sta bila Jean-Paul Sartre in Albert Camus, ki je razvil posebno inačico eksistencializma, filozofijo absurda.

MODERNIZEM

V času druge svetovne vojne in v prvih letih po njej potisnjen nekoliko v ozadje, znova se je uveljavil po letu 1950 in se je nadaljeval še v naslednjem desetletju. Okoli leta 1950 sta se v Franciji uveljavila novi roman in absurdna dramatika kot dvoje skrajnih oblik modernistične književnosti. Predstavnika: Alain Robbe-Grillet, Michel Butor. Gledališče absurda je hotelo na odru prikazati svet nesmiselnosti sodobnega človeka. Samuel Beckett, Eugene Ionesco.

POSTMODERNIZEM

Uveljavi se v pripovedništvu, predhodnik Jorge Luis Borges. Značilno je mešanje visoke književnosti s trivialnimi žanri (kriminalka, grozljiva zgodba, ljubezenska zgodba). Glavni postmodernistični književni vrsti sta roman in kratka zgodba. Predstavniki: Eco, Calvino, Suskind, Barth, Kiš.

ALBERT CAMUS: TUJEC

Camus v romanu tematizira ČLOVEKOV TRAGIČNI OBSTOJ V SVETU BREZ SMISLA IN BOGA.

Glavna oseba je mlad uradnik MERSAULT iz alžirskega mesta ORANA in je utelešenje absurdnega človeka.

Zgrajen je iz dveh delov:

1. del: predstavlja smrt matere, pogreb, ljubezensko razmerje, zaplet v prepir soseda z Arabci in uboj Arabca.
2. del: predstavlja čas enega leta, ki ga Mersault preživi v ječi, kjer čaka na usmrtitev. Na koncu se Mersault pomiri z usodo.

DVOJNOST MERSAULTA

1. del: Mersault je absurden človek, vendar se tega še sam NE ZAVEDA. Okolici daje videz PASIVNEGA, PRIMITIVNEGA ČLOVEKA. Občutja: ravnodušnost, brezvoljnost. Okolica ga sprejema kot čudaka, prostaka.
2. del: Začne se zavedati svoje narave in absurdnosti sveta. Zavrne kakršen koli višji smisel v življenju, zato se ne ozira na preteklost ali prihodnost. Roman se zaključi z revolto, ki ni dejanje, temveč PASIVEN PROTEST oz. ODPOVED.

SPOROČILO:

1. Upor zoper zlagano misel o smiselnosti sveta.
2. Vztrajanje je ena od življenjskih možnosti, ki jih ima človek na voljo.

KONEC ROMANA

Živel sem tako in lahko bi živel drugače. Storil sem nekaj in nečesa spet nisem storil. Nečesa nisem naredil, sem pa nekaj drugega. In kaj potem? Bilo je, kot bi čakal ves čas na te minute … NIČ, NIČ NIMA SMISLA IN JAZ VEM, ZAKAJ NE.«

• Govori o nesmiselnem svetu in torej, kaj zato, če je nekoga ubil, če ni jokal na grobu svoje matere … Salamanov pes je prav toliko vreden kot Salamanova žena.
• Prišli so pazniki, mu iztrgali spovednika, ta pa je imel oči polne solz. Ko je odšel, je Mersault znova našel svoj mir.
• »Kakor da bi me ta velika jeza očistila vsega hudega in me oropala upanja, sem se pred nočjo, ki je bila polna znamenj in zvezd, prvič odprl mili brezbrižnosti sveta. Ker sem spoznal … sem občutil, da sem bil in da sem še srečen.
• Edina želja še za konec, da bi mnogo gledalcev prišlo na njegovo usmrtitev in bi ga sprejeli s kriki sovraštva.

Albert Camus: Tujec (odlomek iz berila, 1. in 2. del; pripis na vrhu je ročni)

Danes je umrla mama. Morda včeraj, kaj jaz vem. Prejel sem telegram iz hiralnice: »Mati umrla. Pogreb jutri. Iskreno sožalje.« To nič ne pove. Mogoče je umrla že včeraj.

Zavetišče za stare ljudi je v Marengu, osemdeset kilometrov iz Alžira. Šel bom na avtobus ob dveh in prišel tja popoldne. Tako bom lahko čul pri rajnki in se vrnil jutri na večer. Šefa sem prosil za dva dneva dopusta in ni mi ga mogel odreči, ko sem pa prišel k njemu z opravičilom take vrste. Kljub temu ni bil kaj preveč zadovoljen. Zato sem mu rekel: »Nisem jaz kriv.« Ni odgovoril. Tedaj sem mislil, da mu morebiti ne bi bil smel tega reči. Sicer pa, kaj bi se neki opravičeval. Pravzaprav bi bila njegova dolžnost, da mi izreče sožalje. A najbrž ga bo izrekel pojutrišnjem, ko me bo videl v črnini. Za zdaj je vsa stvar nekako taka, kot da mama sploh ne bi bila umrla. Po pogrebu pa bo nasprotno stvar urejena in vse bo tako kazalo, kot da je stvar postala oficialna.

V avtobus sem stopil ob dveh popoldne. Bilo je zelo vroče. Jedel sem v restavraciji pri Celestu, kot ponavadi. Vsem sem se smilil in Celest mi je rekel: »Človek ima samo eno mater.« Ko sem odhajal, so me spremljali do vrat. Bil sem malo razmišljen, ker sem moral stopiti k Emmanuelu, da bi ga prosil za črno kravato in žalni trak. Pred meseci je zgubil strica. ①

Tekel sem, da ne bi zamudil avtobusa. Od hitrice, od nagle hoje, brez dvoma od vsega tega, čemur je treba pridati še stresanje avtomobila po slabi poti, duh po bencinu in odsevanje ceste in neba, sem bil ves omamljen. Skoraj vso pot sem spal. In ko sem se prebudil, sem se znašel pred vojakom, ki se mi je smehljal in me vprašal, ali prihajam od daleč. Rekel sem: »Da,« zato da bi ne bilo treba več govoriti.

Hiralnica je dva kilometra iz vasi. Pot sem prepešačil. Takoj sem hotel videti mamo. A vratar mi je dejal, da se moram najprej oglasiti pri ravnatelju. Ker je bil zaposlen, sem nekaj časa čakal. Ves ta čas je vratar govoril in govoril in končno sem le zagledal ravnatelja. Sprejel me je v svoji pisarni. Ravnatelj je bil majcen starček z medaljo legije časti. Zapičil je vame svetle oči. Nato mi je stisnil roko in jo držal v svoji toliko časa, da že nisem vedel, kako bi se je osvobodil. Pogledal je v nekakšne mape in dejal: »Gospa Meursault je prišla k nam pred tremi leti. Vi ste bili njena edina podpora.« Mislil sem, da mi kaj očita, in začel sem mu razlagati. A prekinil me je: »Ni se vam treba upravičevati, dragi moj. Bral sem vse, kar imamo o vaši mami zapisanega. Vi niste bili kos njenim potrebam. Vaša mesečna plača je skromna. In če vse natanko premislimo, je bila tukaj bolj srečna.« Rekel sem: »Da, gospod ravnatelj.« On pa je dodal: »Veste, imela je prijatelje, ljudi svoje starosti. Z njimi je lahko delila veselje in žalost, ki sta znamenje visoke življenjske dobe. Vi pa ste mladi in z vami se je najbrž dolgočasila.«

To je bilo res. Ko je bila mama doma, je prebijala svoj čas tako, da me je brez besed vsepovsod spremljala z očmi. Prve dni po prihodu v hiralnico je pogosto jokala. Zato ker je pač spremenila svoje navade. Čez nekaj mesecev bi jokala, če bi jo vzeli iz hiralnice. Vse zavoljo navade. Prav iz tega razloga menda zadnje leto nisem več zahajal k njej. Pa tudi zaradi tega, ker bi mi obisk vzel celo nedeljo, da napora niti ne računam, ki ga mora človek premagati, če gre na avtobus, kupi vozovnice in se vozi dve uri. ②

Ravnatelj je še kar naprej govoril. A jaz ga pravzaprav nisem več poslušal. Nato pa mi je dejal: »Menim, da bi radi videli mater.« Dvignil sem se brez besed in on je šel pred menoj k vratom. Na stopnicah mi je razlagal: »Prenesli smo jo v našo malo mrtvašnico. Zato da ne bi vznemirjali drugih. Zmeraj, kadarkoli umre kak ud naše družine, so drugi po dva ali tri dni iz tira. In zavoljo tega postaja delo z njimi težavno.« Šla sva čez dvorišče, kjer so v majhnih gručah stali starčki in klepetali. Ko sva šla mimo, so umolknili. Ko pa sva se oddaljila,

Albert Camus: Tujec (nadaljevanje odlomka; spodaj konec romana)

so spet začeli govoriti. Slišati jih je bilo, kot bi blebetale majhne naglušne papige. Pri vratih majhnega poslopja me je ravnatelj pustil samega. »Grem, gospod Meursault. Na razpolago sem vam v svoji pisarni. V načelu je pogreb določen za deseto uro zjutraj, zato da boste tako lahko bedeli pri pokojnici. Še besedo: menda je vaša mati pogosto izrazila svojim tovarišem željo, da bi bila pokopana cerkveno. Sklenil sem, da bom uredil vse, kar je potrebno. A hotel sem vas prej obvestiti.« Zahvalil sem se mu. Čeprav mama ni bila brezverka, svoj živi dan ni mislila na vero.

Vstopil sem. Dvorana je bila zelo svetla, pobeljena z apnom, na stropu pa je bilo okno iz poslikanega stekla. Bilo je nekaj stolov in lesenih koz v obliki črke x. Na dveh izmed njih je v sredini ležala krsta, pokrita s pokrovom. Videli so se komaj zaviti svetleči se vijaki, ki so štrleli iz desk, pobarvanih z orehovo raztopino. Poleg krste je stala arabska bolničarka v beli halji, na glavi pa je imela ruto zelo žive barve. ③

V tem trenutku je za mojim hrbtom vstopil vrtnar. Prav gotovo je tekel. Narahlo je zajecljal: »Pokrili smo jo, a odvil bom vijake pri krsti, pa jo boste lahko videli.« Že se je bližal krsti, ko sem ga ustavil. Rekel mi je: »Nočete?« Odgovoril sem: »Ne.« On je obstal in meni je bilo nerodno, ker sem čutil, da ne bi bil smel tega reči. Čez nekaj časa me je pogledal in vprašal: »Zakaj ne?« A v njegovem vprašanju ni bilo očitka, vprašal je samo zato, ker je bil radoveden. Odgovoril sem mu: »Ne vem.« Tedaj je začel sukati svoje bele brke, in ne da bi me pogledal, je izjavil: »Razumem.« Imel je lepe oči, svetlo modre oči in malce rdečkasto kožo. Ponudil mi je stol, sam pa je sedel tik za menoj.

(nalepljen konec romana)

držim to resnico prav toliko kot ona mene. Imel sem prav, še imam prav, zmerom imam prav. Živel sem tako in lahko bi živel drugače. Nekaj sem storil in nečesa drugega nisem storil. Nečesa nisem storil, naredil pa sem nekaj drugega. In kaj potem? Bilo je, kot bi ves čas čakal na te minute in na tisti prvi svit, ko me bodo usmrtili. Nič, nič nima smisla in jaz vem, zakaj. Tudi on ve, zakaj. Iz globin moje prihodnosti je ves ta čas absurdnega življenja, ki sem ga živel, prihajal k meni temačni dih let, ki še niso prišla, in ta dih izenačuje vse, kar so mi ponujali v letih, ki niso bila nič bolj resnična, kot sem jih doživljal. Kaj mi mar smrt drugih, kaj materina ljubezen, kaj mi mar njegov Bog in življenje, ki si ga človek izbira, usoda, ki ji jo izvoli, saj je ena sama usoda morala izvoliti mene in z menoj milijardo izbrancev, ki prav tako kot on pravijo, da so moji bratje. Ali to razume, ali res lahko razume? Vsi so izbranci. Tudi druge bodo nekega dne obsodili. Kaj zato, če bo usmrčen zaradi tega, ker ni jokal na grobu svoje matere, pa čeprav je bil obtožen umora? ⑤

(Prevedel Jože Javoršek.)

Albert Camus: Tujec, 5. poglavje, odlomek ④

Duhovnik je pogledal okoli sebe in odgovoril z glasom, ki je bil nenadoma zelo utrujen: »Vsi ti kamni se potijo od bolečine, vem. Nikdar jih nisem gledal brez groze. Ampak na dnu srca vem, da so največji nesrečniki med vami zagledali, kako iz njihove temine vstaja božansko obličje. To obličje uzrite!«

Malo sem oživel. Rekel sem, da sem mesece in mesece gledal to zidovje. Nobene stvari in nikogar na svetu ne poznam bolje. Mogoče sem pred davnim časom v njem iskal neko obličje, ampak tisto obličje je imelo barvo sonca in žar poželenja: bilo je Marijino obličje. Iskal sem ga zaman. Zdaj pa je tega konec. Nikdar in nikoli nisem videl, da bi iz tega znojnega kamenja karkoli prišlo.

Spovednik me je gledal z nekakšno žalostjo. Zdaj sem z vsem hrbtom slonel ob zidu in svetloba mi je oblivala čelo. Rekel je nekaj besed, ki jih nisem razumel, in me zelo hitro poprosil, naj mu dovolim, da me poljubi. »Ne,« sem odgovoril. Obrnil se je in stopil proti zidu, po katerem je polzela njegova roka. »Ali potemtakem tako zelo ljubite ta svet?« je zašepetal. Nisem odgovoril.

Precej dolgo mi je kazal hrbet. Njegova prisotnost me je težila in dražila. Pravkar sem mu hotel reči, naj gre in me pusti, ko se je nenadoma obrnil k meni in izbruhnil: »Ne, ne morem vam verjeti. Prepričan sem, da ste si kdaj želeli kakšno drugo življenje!« Odgovoril sem, da je taka želja naravna, da pa ima prav toliko veljave, kakor če si želiš, da bi bil bogat, da bi zelo hitro plaval ali da bi imel usta lepše izoblikovana. To je želja iste vrste. On pa me je ustavil in hotel vedeti, kako si predstavljam tisto drugo življenje. Tedaj sem zakričal: »Življenje, v katerem bi se spominjal sedanjega!« In takoj nato sem dodal, da mi je zdaj dovolj. Hotel mi je še govoriti o Bogu, jaz pa sem stopil proti njemu in mu poskušal poslednjič razložiti, da mi je ostalo malo časa. Ne bi ga hotel izgubljati z Bogom. Skušal je spremeniti vsebino pogovora in vprašal me je, zakaj ga kličem »gospod«, ne pa »oče«. To me je razburilo in odgovoril sem mu, da ni moj oče, saj drži z drugimi.

»Ne, sin moj,« je rekel in mi položil roko na ramo. »Jaz sem z vami. Ampak vi tega ne morete vedeti, ker imate slepo srce. Molil bom za vas.«

Tedaj, ne vem zakaj, se je v meni nekaj razpočilo. Začel sem na vse grlo kričati, ga zmerjati in mu dopovedovati, naj ne moli in da je goreti še zmeraj bolje kakor izginiti. Zgrabil sem ga za ovratnik sutane. Izlil sem nanj vse, kar se mi je nabralo v srcu, trepetajočem od veselja in besa. Saj je tako prepričan, ali ne? Pa vendar nobena njegova gotovost ni vredna enega samega ženskega lasu. Saj ni prepričan niti o tem, da živi, ker živi kot mrtvak. Jaz sem videti praznih rok. Ampak jaz verujem vase in verujem v vse veliko bolj kakor on. Verujem v svoje življenje in v smrt, ki bo prišla. Res imam samo to, ampak jaz

(nadaljuje se na listu ⑤, ki je nalepljen spodaj na gradivu 4)

ZGODOVINSKE OKOLIŠČINE (prosojnica)

• Leta 1918, po razpadu Avstro-Ogrske, je nastala najprej Država SHS, nato Kraljevina SHS, ki se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo.
• Leta 1920 smo izgubili velik del slovenskega etničnega ozemlja. Boji za slovensko Koroško so se končali s koroškim plebiscitom in del severne Koroške je bil priključen Avstriji.
• Z rapalsko pogodbo pa je Primorska pripadla Italiji.

(prosojnica, nadaljevanje zgodovinskih okoliščin)

• 25. marca 1941 je Jugoslavija podpisala pristop k trojnemu paktu.
• Sledile so burne demonstracije, 6. aprila pa napad na Jugoslavijo.
• Jugoslovanska vojska je v nekaj dneh kapitulirala in okupatorji so deželo zasedli in razkosali.
• Slovenijo so si razdelili Nemci (Gorenjsko in Štajersko), Italijani (Ljubljano, Notranjsko in Dolenjsko; Primorska pa je bila pod italijansko oblastjo že od leta 1920) in Madžari (Prekmurje).
• Aprila 1941 je bila ustanovljena Osvobodilna fronta. Ta je poleti začela organizirati oborožen odpor zoper okupatorja, partizansko gibanje.

KULTURNE RAZMERE (prosojnica)

• Nastale so nekatere narodnokulturne ustanove (ljubljanska univerza, SAZU, Radio Ljubljana).
• Izredno bogata je je bila publicistična dejavnost. Še vedno sta izhajali literarni reviji Ljubljanski zvon, Dom in svet ter politična dnevnika Slovenski narod in Slovenec.

KNJIŽEVNE SMERI IN KNJIŽEVNI USTVARJALCI (prosojnica)

• Med vodilnimi pesniki dvajsetih in tridesetih let sta bila še vedno Oton Župančič in Alojz Gradnik, poleg njiju še: Anton Vodnik, Edvard Kocbek, Jože Udovič.
• Klub močno novoromantični in simbolistični tradiciji so se v dvajsetih letih tudi na Slovenskem polagoma začeli uveljavljati nekateri modernejši pogledi na umetnost. Še najmočnejši je bil vpliv EKSPRESIONIZMA.
• V tridesetih letih sledi obrat v SOCIALNI REALIZEM, ki se nadaljuje tudi med drugo svetovno vojno in prvih 15 ali 20 let po njej.

EKSPRESIONIZEM (»iztis«, 1918–1930) (prosojnica)

• Ekspresionisti izhajajo iz prepričanja, da je človek postal nemočen spričo sil, ki ga ogrožajo v modernem urbanem, industrializiranem svetu.
• Človeška družba je izgubila moralne vrednote, ki bi jo morale usmerjati. Vrhunec tega je bila prva svetovna vojna. Človek v takem svetu občuti skrajno stisko in ogroženost. Rešitev je po njihovem mnenju nova, drugačna človeška skupnost, ki bo temeljila na bratstvu, humanosti in ljubezni.
• Človek se mora moralno preobraziti, kar je mogoče samo skozi izkušnjo trpljenja (padec in krik). V ospredje stopijo etični doživljaji – ti izhajajo iz silnega nezadovoljstva s svetom in težijo k nečemu nasprotnemu. Imena za to nasprotje: novi človek, nova človeška skupnost, bratstvo, čista človečnost, ljubezen.
• Ekspresionizem z nasilnimi in nenaravnimi besednimi oblikami in zvezami prikazuje svet, ne kakršnega doživljamo s čutili, ampak kot ga dojema naša razbolena, izpovedi in izraza željna duša.
• Predstavniki: Srečko Kosovel, Miran Jarc, Anton Podbevšek, Ivan Pregelj, Slavko Grum.

(prosojnica, ekspresionizem po zvrsteh)

• EKSPRESIONISTIČNA LIRIKA
• Ekspresionizem se je najlažje izrazil v liriki in dramatiki, saj je bil usmerjen v človekov notranji svet. Ekspresionistična pesem je zato večkrat en sam krik človeka v skrajni stiski, kar se slogovno izraža z raztrganostjo, vzkliki, stopnjevanjem.
• EKSPRESIONISTIČNO PRIPOVEDNIŠTVO
• Pripovedništvo se v ekspresionizmu ni razmahnilo, saj sta ekspresionistični poetiki bolj ustrezali lirika in dramatika, od pripovedne proze pa kvečjemu krajše zvrsti, npr. črtica.
• EKSPRESIONISTIČNA DRAMATIKA
• Za ekspresionizem so bile značilne kratke drame, enodejanke ali dvodejanke. Dialogi se pogosto sploh ne razvijejo, glavni junak je pogosto oznanjevalec novih moralnih in socialnih idej. Za najpomembnejšega slovenskega ekspresionističnega dramatika velja Slavko Grum.

Srečko Kosovel (1904 – 1926)

(posnetek zaslona: fotografija Kosovela, pod njo samo ime in letnici; drugega besedila ni)

Srečko Kosovel (1904–1926) (zapiski v zvezku)

• Najprej je pesnil pod vplivom moderne, posebej impresionizma J. Murna.
• Prevladujoči motivi so kraška pokrajina, mati in smrt, pogosto s simbolnim pomenom.
• Nato je Kosovel prešel v ekspresionizem in razvil vizionarno, družbeno in religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi, ki se v sebi nosi očiščenje krivde in stvarjenje novega etosa. Tako precej pesmi govori o družbenih krivicah, o mračni usodi Evrope (Ekstaza smrti) in o neizogibnosti revolucionarne preobrazbe sveta (rdeči atom).

Srečko Kosovel (zapiski, nadaljevanje)

• Velik delež v Kosovelovem opusu predstavljajo tudi njegove t. i. konstruktivistične pesmi (konsi), ki so izšle v pesniški zbirki Integrali, so najmodernejši tip slovenske poezije.

SREČKO KOSOVEL: EKSTAZA SMRTI

Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
kupole bele — (vse je ekstaza!) —
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Lepa, o lepa bo smrt Evrope;
kakor razkošna kraljica v zlatu
legla bo v krsto temnih stoletj,
tiho bo umrla, kot bi zaprla
stara kraljica zlate oči.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

A, iz oblaka večernega (zadnjega
sla, ki oznanja Evropi še luč!)
lije kri v moje trudno srce,
joj, in vode ni več v Evropi
in mi ludje pijemo kri,
kri iz večernih sladkih oblakov.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Komaj rojén, že goriš v ognju večera,
vsa morja so rdeča, vsa morja
polna krvi, vsa jezera, in vode ni;
vode ni, da bi pral svojo krivdo,
da bi opral svoje srce ta človek,
vode ni, da pogasil bi z njo
žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.

In vse je večer in jutra ne bo,
dokler ne umremo, ki nosimo
krivdo umiranja, dokler ne umremo
poslednji...

Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,
rosno zeleno pokrajino, še v to,
sonce večerno, boš zasijalo
s pekočimi žarki? Še v to?
Morje preplavlja zelene poljane,
morje večerne žgoče krvi,
in rešitve ni in ni,
dokler ne padeva jaz in ti,
dokler ne pademo jaz in vsi,
dokler ne umremo pod težo krvi.

Z zlatimi žarki sijalo bo sonce
na nas, evropske mrliče.

Ekstaza smrti z zapiski (isti list kot 15, s podčrtanim besedilom in ročnimi zapiski ob strani)

Pripisi v pesmi: nad »zapadne« piše zahodne, pod »prirodi« piše narava. Podčrtano: zlati stolpovi, bele, rdečem, tisočkrat mrtvi, zlatu, zlate, kri, vode ni, rdeča, krvi, zeleni, zeleno, rosno zeleno, zelene poljane, morje večerne žgoče krvi, zlatimi žarki.

Zapiski ob strani:

preberi drugo stran, najprej 1000-krat mrtvi človek je nemoralna oseba

Pesem je množinski krik poetični prenovitvi človeka. Zlati stolpovi in bele kupole predstavljajo blišč in bogastvo kapitalistične družbe. Zlata barva na začetku predstavlja bogastvo, nato lakomnost, na koncu pa pomeritev (tako zapisano; najbrž »umiritev« ali »pomiritev«).

Rdeča barva je simbol revolucije in nasilja.

Zelena barva predstavlja simbol novega in vitalnega.

V literarnem delu zasledimo motiv vode, ki nastopa kot simbol vira življenja in sredstvo za učiščenje oz. preporod.

Motiv sonca: sonce je simbolni … (nadaljuje se na gradivu 17, kjer se vidi cel konec)

Ekstaza smrti, konec zapiskov (spodnji del iste strani kot 16)

Motiv sonca: sonce je simbolni uničevalec, vendar hkrati omogoča, da se bo razvilo novo življenje.

Motiv potopa pa predstavlja propad Evrope in kapitalizma.

* Kontrast: zelena poljana proti (vs.) morje žgoče krvi

Ekstaza smrti, razlaga (zapiski v zvezku; očitne zatipke v pisavi popravljene, npr. »litelarno« → literarno)

Beseda ekstaza pomeni stanje zamaknjenosti. Literarno delo je nastalo leta 1925. Pesem je napisana kot vizija oz. pravimo, da je zgrajena iz vizionarnih predstav o stari Evropi, ki umira. Njeno smrt bodo spremljale naravne in družbene katastrofe, ponazorjene s podobami večera in rdečih morij krvi. Evropski človek je kriv, ker se je s kapitalistično civilizacijo odtujil naravi in dobroti. Šele s smrtjo zadnjega evropskega človeka bo krivda zbrisana, prišla bo doba sprave. Literarno delo je nastalo pod vplivom Spenglerjeve teorije o propadu zahoda, vendar se je Kosovel naslonil samo na propad kapitalističnega reda.

Ideja l. d. je, da se mora človek preroditi; krvava preroditev in odrešitev sveta, ki zadeva vsakega človeka, pa bo prinesla s sabo tudi trpljenje.

IVAN PREGELJ: MATKOVA TINA (odlomek; podčrtano: prečudni romarji, Strašna tišina, strašnega pomračnika, Pomračnika, o pomračnikih, Strahotno, hiteli so; obkroženo: »Vsem galjotom vile v vamp!«)

Zvečer pred tretjim petkom v aprilu leta sedemnajststoštirinajstega, eno uro potem, ko je bilo odzvonilo vernim dušam, so jeknili kakor na dogovorjeno znamenje vsi zvonovi na Tolminskem. Prav tisto uro so se dvignili prečudni romarji na pot proti Gorici. Bili so župani, ključarji in možje iz dvanajstij. V Gorico jih je klicala gosposka, da bodo priče strašne sodbe, ki so jo gospoda sodili upornikom Janezu Gradniku, Kobalu, Laharnarju, Podgorniku in tovarišem. Pozni potniki so umeli glas poznih zvonov in so ugibali po glasu in vetru zvon svetega Danijela v Volčah, svetega Urha v Tolminu, svetega Marka v Poljubinju, svetega Mešela na Ravnih in svetega Mavra na Mostu. Ko so šli od Ušnika proti Podselom in je zdaj jeknil zvon s Sel, je rekel prvi v gruči:

»Katero otroče zvoni, da še prav povleči ne zna?« Sosed je menil:
»Jezika nima več pravega zvon. Lani ga je nekdo snel za orožje v puntu.«
Medel smeh je preletel družbo. Nekdo tretji je menil:
»V Bandelovi hiši, kjer so razbijali, so ga pozabili.«
»Norci,« je zinil nekdo v sredi. »Martin Munih bo zaradi njega bridko smrt storil.«
»Kako to?«
»Pred sodniki je zaklical, ko je videl železo na mizi, da naj bo zlodjev, če ni železo jezik selškega zvona. Tako iz žalosti po Selih je zaklical. Pa so rekli, da ga je on sam snel.«
»Pa ga ni?«
»Ni ga on. Pa kaj bi bil pravil, kdo ga je. Samo enemu več bi bili za smrt sodili. Martin pa bi se ne bil rešil.«

Strašna tišina je legla nad popotne. Z vej je kapnilo na čelo, za vrat. Kakor peroti strašnega pomračnika je ležala noč nad dolino. Pomračnika, je mislil nekdo med potujočimi, tega nedolžnega hudičevega brata, duše urečene v mišje in ptičje telo in kar podobnega čenčajo stare babe in jim to vse verujejo mlade, ki že tajijo bujnost telesa a so skrite, gorijo a so plašne in strašljive kakor koze.

Mož, ki je občutil vražo o pomračnikih, je bil Volčan Matko. Imel je krčmo in je vzel sodček vina na pot seboj. In pil je, da je bil že omočen im divji in je brundal predse pesem upornikov. Ko pa je potujoča četa zdaj prešla mimo hiš Podseli, je vzrohnel v strašno jezo in zatulil zadnje besede svoje pesmi:

»Celo leto punt smo gnali,
zdaj pa bomo glavo dali!
Vsem galjotom vile v vamp!«

Strahotno se je razlegla jeka po dolini. Ne eden iz gruče ni pokaral poječega. Samo hiteli so, da je zaostal. Pijani pa je pel sam zase in rohnel vse ostreje In temneje:
»Vsem galjotom vile v vamp!«

*

Strašna pesem pijanega Matka je bila luč na pot njegovi hčeri Tini, ki je bila vstala na težko cesto koj za očetom. Vstala je bila brez večerje, trezna in boječa in polna hrepenenja, da bi še enkrat med smrtjo videla svojega ženina Janeza Gradnika, od čegar ljubezni je bila sprejela, preden jo je vzel pred oltar. Zdaj je šla za župani in ključarji in je bila kakor blodna od sladke, prve pomladne noči in od te strašne skrivnosti, ki je v tisti uri stiskala duše vseh Tolmincev od Trebuše in Šebreli, do Kobarida in Rut. Svoje težko materinsko telo je gnala v bolesti hrepenenja za ubogim,

Ivan Pregelj: Matkova Tina (nadaljevanje)

ki bo umrl v jutru, ko sine solnce in ga bodo na tnalo vrgli in mu glavo odbili in roke in noge.

»O, Janez!«

Šla je in si je kakor pela:
»Vzela bom tvojo glavo v svoje naročje, Janez, poljubila bom roke in nore krvave in oči, da bo dete tvoje mir imelo v življenju in bo vedelo, kaj sem prestala ...«

*

Med župani, ključarji in možmi iz dvanajstij se je vzdramil pomenek.
»Kako neki žive to zadnjo noč?«
»Še spoznali jih ne bomo. Osiveli so, če niso znoreli.«
»Saj bi čudno ne bilo. Mučili so jih.«
»Da so jih?«
»Strašno orodje imajo, čenda. Klešče, da vlečejo nohte s prstov, škorenj, da nogo v stopalu drobi, statve, da te vanje vprego in razvlečejo.«
»Kristus Jezus, molči že.«

In samo Matko se je krohotal:
»Vsem galjotom vile v vamp!«

Nekdo med župani, ključarji in možmi iz dvanajstij je bil začel zaostajati in se je pridružil Matku. Matko ga je bil vesel in mu je ponudil posodo z vinom. Potovala sta skupno. Dolina pred njima se je odprla. Na vzhodu je vzšel zadnji krajec lune in raztrgal pomračnikovo perot, ki je ležala doslej na zemlji in duši. Matko in njegov sopotnik sta se razgovorila.

»Matko, sveta ne obrneš.«
»Saj ga ne obračam, samo jezen sem. Pankrta bom zibal. Pa še z menoj je hotela v mesto, pa taka-le v sedmem mesecu, lovača hudičeva!«
»Ne kolni,« je opominjal oni drugi, ki ga je bilo Matkovo vino napravilo prijetno zaspanega, bolno dobrodušnega in ni več občutil bolečine pota ne trdih čevljev. »Kaj se boš jezil? Ne obrneš sveta. Daj, še enkrat nagniva, na žalost in jezo!«
»V Tolminu jih je dvajset,« je govoril Matko »lovača pri lovači, kakor zrno v klasu. Ali se je eni tako primerilo? Se ni! Moji Tini pa se je; hudičevo je to delo. Kakor da ni bila poštena! Ne! Zato, ker ni lovača, kakor so tolminske. Zdaj veš.«

Oni drugi ga je pogovarjal, potem ko je spet pil njegovo vino in je rekel:
»Kaj boš o lovači govoril. Saj bi jo bil vzel Janez. Sirota je, da se Bogu smili. Fant bo pa strašno pokoro pretrpel.«
»Pokoro,« je rekel Matko in odsekal: »Naj jo hudič!« Čez hip je vzrastel z glasom, kakor da ni pijan in govori je bridko ogorčenje iz njega:
»To mi reci, če je to božje. En sam človek s svojo zmešano glavo, pa spravi tavžent ljudi na vojsko in punt, tavžent ovcá, ki niso zato in jih pripravi v žalost in nesrečo in še sebe ob glavo in ob čast prismojeno dekle.«

Ivan Pregelj: Matkova Tina (zapiski v zvezku; očitne zatipke popravljene)

Ivan Pregelj je najpomembnejši pripovednik ekspresionističnega obdobja. Motivi in teme njegovih romanov so praviloma naslonjeni na starejše literarne tokove. Pregelj je bil tudi izrazit katoliški pisatelj, verska misel je omejevala njegovo pripadnost sodobnejšim književnim smerem. Večina njegovih romanov je po snovi zgodovinskih. Ekspresionizem se kaže v vsebini in slogu. Osebnosti, ki jih popisuje, so praviloma razklane, trpeče, svoje osebe je največkrat postavljal v prelomne konfliktne zgodovinske trenutke, ko se bivanjska stiska posameznika še posebej zaostri. Glavne osebe so razpete med duhovnostjo in nagonsko telesnostjo, zato jih pogosto muči občutek krivde.

Pregelj je že med 1. svetovno vojno napisal roman Tolminci, ki ga je dopolnil tudi z novelo Matkova Tina. Snov sega na začetek 18. stoletja, v čas tolminskega kmečkega upora in njegovih posledic. Voditelje upora so v Gorici obsodili na smrt, odsekali so jim glave, jih razčetverili, njihove telesne ostanke pa razobesili po mestu.

V literarnem delu se prepletata 2 zgodbi, in sicer zgodba nosečega dekleta in zgodovinska zgodba. Osrednja oseba je Tina in njeno pot do Gorice lahko razumemo kot križev pot. Žene jo ljubezen do Janeza ter nerojenega otroka. Tina je nemočna proti zgodovinskim okoliščinam, ki so ji vzele zaročenca, in okolici, ki jo obsoja zaradi nezakonskega materinstva. Razpeta je med ljubeznijo in hrepenenjem ter občutkom krivde zaradi storjenega greha in strahu pred božjo kaznijo. Sporočilo novele izhaja iz religioznega ekspresionizma, ki je poudarjal, da lahko človeka

Matkova Tina, zapiski (nadaljevanje)

iz stiske reši le Bog. Na jezikovno-slogovni ravni se ekspresionizem kaže v pogosti uporabi dovršnih glagolov, uporabi pridevnika »strašen«, v nasprotjih in vzklikih.

Besedilo vsebuje baročne, realistične in simbolistične prvine. Barok je viden v razklanosti med telesom in duhom, realizem se vidi v natančnem opisovanju prostora in časa, simbolizem pa se odraža v mističnosti zadnjega Tininega doživetja, v uporabi simbolov, kot so zvonovi, netopir in cvetoča češnja.

Prežihov Voranc: Samorastniki (odlomek iz berila)

Meta je čez nekaj tednov, ko so se ji zacelile roke, odšla služit v samoto kraj Drave, od koder se je vrnila v materino bajto rodit – sina. Rada bi mu dala očetovo ime, ali duhovnik ni dovolil, da bi se obnavljal kakršen koli spomin na Karnice. Otrok je dobil ime – Gal.

Po porodu je pustila Meta tri tedne starega otroka svoji materi ter odšla služit na pliberško stran, skoraj štiri ure hoda daleč; v bližini si je zaradi zamere na Karnicah nihče ni upal vzeti v službo, njej pa je bila ta oddaljenost prav dobrodošla, ker se je izognila karniškemu zajedanju in hudim jezikom. Zvezo z Ožbejem si je morala s silo iztrgati iz srca.

Ko je bila vsa zadeva že pozabljena, se je Meta čez dve leti nenadoma vrnila iz službe k materi in preden je soseska razrešila pravi vzrok te nenavadne vrnitve, je Meta izlegla drugega pankrta. Za očeta pa je pri krstu napovedala – karniškega Ožbeja.

To je bilo huje, kakor da bi udarilo iz jasnega. Nihče ni slutil, da je med Ožbejem in med Meto še kaj, niti stara Hudabivka ne. V zadnjih dveh letih je bila Meta samo enkrat, in sicer o novem letu, doma in tudi takrat komaj en dan in eno noč. Tudi tega drugega fanta duhovnik ni dovolil krstiti za Ožbeja, kakor je Meta želela, temveč mu je dal svoje posebno ime: Gaber.

Stari Karničnik je v svoji prvi jezi spet do nezavesti pretepel Ožbeja, nakar je ta za nekaj dni zginil od hiše. Ko se je vrnil, je bil tako hudo pijan kakor prvič. Karničnik je v svoji razburljivosti tekel do hudabivške bajte, da se tam znosi nad Meto; ali stara Hudabela mu je pred nosom zaprla vrata, da je mož mogel le zunaj okrog bajte razsajati.

Ko se je pa Meta spet hotela vrniti v službo, jo je zgodaj zjutraj prišel iskat birič iz Dobrle vesi in jo odgnal na graščino. Vedela ni, kaj to pomeni, in je polna črnih slutenj šla z biričem kakor vsak, ki je bil takrat ali pa je danes iznenada poklican na graščino.

Tam so jo sprejeli gospodje in stari Karničnik ter jo začeli stiskati, naj se odpove razmerju z Ožbejem.

»Vidiš, Meta,« ji je zlepa prigovarjal graščinski gospod. »Sama veš, da ta zveza nima nobenih koristi zate. Karničnikovi hiši in tebi sami je v največjo sramoto, vsej soseski pa v pohujšanje. Odpovej se tej ljubezni pred nami, pred Bogom in pred človeškimi postavami. Tako bo najbolje zate.«

Meta je bila v zadregi. Ni se mogla znajti, kaj tiči za tem in ni nič odgovorila.

Graščinski gospod pa je nadaljeval:

Prežihov Voranc: Samorastniki (nadaljevanje odlomka)

»Ne smeš si namreč misliti, da bi se kdaj koli mogla poročiti s karniškim sinom, najmanj pa smeš upati, da bi kdaj postala Karničnica. Oče Karničnik ne bo tega nikoli dovolil …«

»Nikoli. Rajši razdedinim sina,« je srepo poudaril Karničnik in se od komaj zatajevane jeze obrnil v stran, ko mu je Meta skušala uloviti oči. Mlada sirota še ni imela dvajset let in je v svoji neizkušenosti in dobroti še zmeraj mislila, da ima srd tega zakrknjenega človeka svoje meje.

Tokrat se je ojunačila in je rekla:
»Meni Karnice še na misel ne pridejo. Čez naju oba je prišlo, da še vedela nisva kako. Meni je danes poglavitno samo to, da je Ožbej oče mojih dveh otrok, ki imata pravico do očeta, in da mi je Ožbej najbližji človek na svetu in da ga imam rada …«

Ravno tega pa bi Meta ne smela izpovedati, kajti takoj se je veter obrnil.

»Ravno to ni dovoljeno in si moraš izbiti iz glave. Zakaj si nalagaš težavo na mlado glavo, ko ne more biti kruha iz te moke?« Gospodov glas je bil trd in pogled hud. »Daj si dopovedati in če bomo videli, da si pametna, bo tudi Karničnik storil svoje. – Koliko ste namenili doslej za ta dva pankrta – Karničnik?«

»Vsakemu trideset rajniš, vsakemu pa dam po petdeset, ako deklina obljubi, da bo odslej pustila našo hišo pri miru. Vsakemu po petdeset rajniš, da nihče ne bo mogel Karnic osirati …«

»Meta, po petdeset rajniš. Ali ni to več kot dobrotljivost? Še otroci trdnih hiš nimajo danes takih dot.«

Meti je začelo zapirati sapo, zato se je hitro odločila:
»Karnic se lahko odpovem, ker nanje še misliti nisem utegnila, če pa se odpovem Ožbeju, se mi zdi, kot da bi zatajila svoja dva otroka …«

»Torej ne?«
»Ne! Rajši se odpovem denarju, naj ga Karničnik sam ima.«

Če bi ne bilo na graščini, bi se bil Karničnik kar na mestu znesel nad predrzno deklino; tu pa so bili gospoda sodnik. Graščinski gospod je zarjul:
»Premisli, pankrtnica, kaj govoriš! Če se temu pohujšanju ne moreš odpovedati zlepa, se mu boš pa zgrda. Lahko te izženemo, lahko te zapremo, lahko te damo tudi na natezalnico, da boš za vse večne čase pomnila. Ali se odpoveš ali ne?«

»Temu, kar ni moje, se odpovem, temu pa, kar je moje, se ne odpovem …«

Zdaj so gospoda sprevideli, da je vsako siljenje zastonj; zato so sklenili, da jo dado na stol. Takrat so v Dobrli vesi na graščini še tepli.

Birič je zgrabil Meto in jo na zobe porinil na pripravljeni mučeniški stol.
»Če boš močna, te ne privežem, če boš slaba, te moram privezati,« jo je vprašal birič.
»Skušala bom biti močna,« je odgovorila Meta. Čula je že praviti, da tepejo na graščini kakor nanese kazen, po petnajst, po petindvajset; pri petdesetih udarcih da se po navadi pričenja nezavestnost. Meta se je vdala z zavestjo, da trpi po nedolžnem, in to ji je dajalo dovolj moči. Oklenila se je stola z obema rokama in stisnila zobe, da bi laže prenesla. Ko pa je čutila, da ji birič viha krilo na hrbet, jo je stresla groznica:
»Ali morate po golem telesu?«

Prežihov Voranc: Samorastniki (konec odlomka, vprašanja iz berila in o avtorju)

»Kako pa, grlica nedolžna,« je robato odvrnil birič in ji s plosko roko pritisnil nago zadnjico na les, da jo je zazeblo pri srcu.

Meta je že nekaj časa ležala pripravljena na stolu, a martra se še zmeraj ni začela. Kaj čakajo? je srepo vlekla sapo k sebi. Po tej sodbi, ki je bila zadnja v dobrliveški graščini, pa ljudje še dolgo niso mogli pozabiti, kako so se gospoda zagledali v prelestno Metino telo; nikdar baje še niso videli tako lepo izoblikovanih nog, tako bele kože in tako zapeljivega čara. Gospoda se dolgo niso mogli zdramiti iz strmenja nad to deviško zapeljivostjo, ki je ležala stegnjena pred njimi; le Karničnik se je sovražno obrnil stran.

(Odlomek)

Razmišljamo

1. Povzemite dogajanje v noveli in obnovite dogajanje v odlomku.
2. Katerim družbenim slojem pripadajo osebe v odlomku?
3. V katerem delu odlomka je razvidno, da so Karničniki vplivali tudi na mnenje okolice?
4. Kako sprejema Metin problem njena mati? Zakaj?
5. Katera sredstva uporablja Karničnik, ko hoče Meto prepričati, naj se odpove Ožbeju? Komentirajte jih.
6. Na podlagi govora v odlomku in njenega ravnanja v celotni noveli presodite, kakšna oseba je Meta.
7. Komentirajte zadnjo poved odlomka. Kaj pove o Meti in njenih mučiteljih?
8. Kakšno je vaše stališče o zvezi Mete in Ožbeja ter o Karničnikovem nasprotovanju?

Pišemo

Zamislite si srečanje Metinih otrok, ko so ti že odrasli ljudje, in napišite njihov pogovor.

Govorimo

Odigrajte ali glasno berite napisane pogovore.

Prežihov Voranc

Prežihov Voranc (1893–1950) se je rodil v Kotljah na Koroškem (njegovo pravo ime je Lovro Kuhar). Po osnovni šoli je obiskoval zadružno šolo v Ljubljani in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je pobegnil iz avstrijske vojske na soški fronti v Italijo, kjer je bil zaprt do konca vojne. Ko se je vrnil domov, se je zaposlil v ravenski jeklarni. Bil je član Komunistične partije Jugoslavije, v času preganjanja te organizacije je živel v več evropskih državah. Leta 1939 se je vrnil v Ljubljano, kjer je prebival ilegalno do leta 1943. Med vojno je bil v zaporu in v taborišču, potem je živel v domačem kraju. Kot značilen socialni realist je ustvaril številna dela s problematiko malih ljudi, najpomembnejša med njimi pa so: Povesti (1925), romani Požganica (1939), Doberdob (1940) in Jamnica (1945), zbirka novel Samorastniki (1940), zbirka črtic Solzice (1949) ter potopis Od Kotelj do Belih vod (1945).

(prosojnica, socialni realizem po zvrsteh)

• LIRIKA SOCIALNEGA REALIZMA
• Najpomembnejša predstavnika socialne lirike sta Tone Seliškar in Mile Klopčič. Pesmi govorijo o konkretnih dogodkih, osebah in življenjskih usodah, slogovno pa so stvarne in preproste.
• PRIPOVEDNIŠTVO SOCIALNEGA REALIZMA
• V pripovedništvu se je torej postavljalo predvsem kmečko vprašanje, pogosto povezano z aktualno nacionalno problematiko.
• Predstavniki: Prežihov Voranc, Miško Kranjec, Ciril Kosmač, France Bevk, Ivan Potrč, Anton Ingolič.
• DRAMATIKA SOCIALNEGA REALIZMA
• V primerjavi s pripovedništvom pa je dramatika snovno pestrejša, saj poleg kmečkega življenja obravnava tudi zgodovinsko in meščansko tematiko.
• Predstavniki: Bratko Kreft, Ivan Potrč.

Prežihov Voranc: Samorastniki (zapiski v zvezku; očitne zatipke popravljene)

Novela Samorastniki je izšla l. 1940 v zbirki z enakim naslovom. Literarno delo je zgrajeno iz okvirne in vložene pripovedi. V pripovednem okviru nam pisatelj pove, kdo ga je spodbudil k pisanju vložene zgodbe. Po naporni hoji se je s prijateljem ustavil na vrhu slemena Karnic. Karnice so bile nekoč ena najbogatejših kmetij, zdaj pa je od njih ostala le majhna bajta, v kateri prebiva starka Nana in ona pripoveduje zgodbo o svoji materi in okoliščinah, v katerih je ta živela.

Socialni realizem se v Samorastnikih kaže na naslednje načine:

• Pisatelj pripoveduje o dogodkih iz stvarnega življenja – realistično opisovanje.
• V ospredju pripovedi je sicer revno dekle (Meto razumemo kot predstavnico tako imenovanih malih ljudi), poudarjena pa je tudi skupnost.
• Prikazan je položaj malih ljudi v družbi → delati morajo za korist drugih, da sebi zagotovijo golo preživetje.
• Mali ljudje so trdoživi, vztrajni, borbeni in samozavestni. Meta vztraja pri svojem prepričanju, da ji ljubezen pripada ne glede na njen položaj. Njena ljubezen do Ožbeja je velika, še močnejša pa je tista, s katero rojeva in vzgaja svoje otroke, samorastnike.

Samorastniki, zapiski (nadaljevanje)

• Pisatelj pripoveduje realistično, objektivno, hkrati pa odkriva vzroke in posledice družbenega pojava.
• Njihova skupna usoda je zemlja, ki je edini vir preživetja in edini smisel obstoja.
• Metina usoda ima simbolen pomen, saj nagovarja otroke in njih poučí, kakšen je njihov samorastniški smisel ter za kakšen svet naj si prizadevajo. (Nagovor: branite svojo pankrtsko čast, potrebno se je spoprijeti z okolico, z življenjem, ne dajte se teptati.)
• Meta se Ožbeju ne bo odpovedala.
• Meta je simbol neuničljivosti malega človeka.

Samorastniki (učiteljičin dokument »socialni realizem in samorastniki« na projekciji; poudarjeno = označeno z rumeno)

(zgornja vrstica je odrezana)

• Njihova skupna usoda je zemlja, ki je edini vir preživetja in edini smisel obstoja.
• Metina usoda ima simbolen pomen, saj nagovarja otroke in jih pouči, kakšen je njihov samorastniški smisel ter za kakšen svet naj si prizadevajo. (Nagovor: branite svojo pankrtsko čast, potrebno se je spoprijeti z okolico, z življenjem, ne dajte se teptati.)
• Meta se Ožbeju ne bo odpovedala: »Meni Karnice še na misel ne pridejo. Čez naju oba je prišlo, da še vedela nisva kako. Meni je danes poglavitno samo to, da je Ožbej oče mojih dveh otrok, ki imata pravico do očeta, in da mi je Ožbej najbližji človek na svetu in da ga imam rada...«
• Mučenje Mete na graščini: »Po mojih mislih ne more tu nihče preložiti. Ljubezen, ki prenaša take muke, je pregloboko zakoreninjena, da bi jo kdor koli mogel izruvati.«
• Meta je simbol neuničljivosti malega človeka.

SODOBNA SLOVENSKA KNJIŽEVNOST OD LETA 1945 DO SODOBNOSTI (list; podčrtano: plebiscit 23. 12. 1990 … razglašena 25. 6. 1991; Cenzuro je odpravila šele demokratizacija …; Najbolj znani pisatelji …)

Sodobna slovenska književnost je hibridna tvorba. Zanjo je značilno soobstajanje starejših literarnih smeri in tokov ter novonastalih literarnih smeri, ki se hitro menjujejo.

1) KULTURNO-ZGODOVINSKE OKOLIŠČINE

Jugoslavija je pripadala vzhodnemu bloku in v njej je oblast prevzela po drugi svetovni vojni Komunistična partija Jugoslavije. Po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 se je Jugoslavija v veliki meri osamosvojila od vzhodnega bloka; okrepila je sodelovanje z zahodnimi državami in razvijala svojo obliko socializma.

Po smrti predsednika Josipa Broza – Tita leta 1980 so politično dogajanje vse bolj zaznamovali mednacionalni spori in gospodarska kriza, ki so postopoma vodili v razpad Jugoslavije.

Civilna in umetniška gibanja, neodvisni mediji, posamezni intelektualci so vse glasneje zahtevali demokratizacijo družbe, večjo avtonomijo.

Zveza komunistov Slovenije se je postopoma reformirala, aprila 1990 so bile prvič izpeljane večstrankarske volitve, na plebiscitu 23. 12. 1990 se je velika večina Slovencev izrekla za samostojnost, ki je bila formalno razglašena 25. 6. 1991.

Federativna ureditev Jugoslavije po 2. svetovni vojni je Sloveniji prinesla temeljne nacionalne pravice. Javna raba slovenskega jezika se je uveljavila na mnogih področjih, ne pa na vseh, tako je bila v vojski uradni jezik srbohrvaščina, ta se je pojavljala tudi drugod v javnem življenju.

2) DRUŽBENI POLOŽAJ IN VLOGA KNJIŽEVNOSTI

Politični pritisk na književnike se je po letu 1950 navidezno zmanjševal, vendar docela ni izginil, kar dokazujejo prepovedi nekaterih del, literarnih revij oz. uprizoritev. Cenzuro je odpravila šele demokratizacija v drugi polovici 20. stoletja.

3) ZAMEJSKA IN IZSELJENSKA KNJIŽEVNOST

Po drugi svetovno vojni je veliko del slovenske književnosti nastalo izven matične Slovenije.

Zamejsko književnost ustvarjajo književniki iz vrst slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Najbolj znani pisatelji: Boris Pahor, Alojz Rebula, Florjan Lipuš.

Izseljensko književnost pišejo slovenski izseljenci po vsem svetu.

4) KNJIŽEVNOST (nadaljevanje lista)

Slovensko književnost po drugi svetovni vojni glede na značilnosti literature, ki nastaja v določenem času, razdelimo na štiri časovna obdobja.

1. Obdobje 1945–1950
Nastaja književnost graditeljskega aktivizma in lopatarsko-kramparske poezije po vzoru sovjetskega socialističnega realizma. Sočasno se nadaljuje tudi smer socialnega realizma.

2. Obdobje 1950–1960
Aktivistične teme izginejo, zamenjajo jih intimni problemi malega, urbanega človeka, njegove vsakodnevne stiske in osebna razočaranja. Literarna zgodovina to smer poimenuje intimizem, kasneje se pojavi eksistencializem in ob koncu petdesetih let tudi modernizem.

3. Obdobje 1960–1980
To je obdobje modernizma, ultramodernizma, ludizma in avantgarde. Te smeri doživijo svoj vrhunec med leti 1960 in 1970. Obenem se nadaljujejo različne smeri realizma. Ob koncu sedemdesetih let se pojavijo prvi začetki postmodernizma.

4. Obdobje 1980–1990
To je obdobje postmodernizma, ki odklanja pretirani modernizem in se vrača k literarni tradiciji, vendar na nov, svež in zavezujoč način. V svetu, ki so ga modernisti in avantgardisti do konca izpraznili in porušili, postmodernisti iščejo nov smisel, lepoto in etične vrline.

PESNIŠTVO V SODOBNI SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI (list, s podčrtanimi imeni)

V sodobno liriko se uvrščajo štiri povojne in predvojna pesniška generacija.

* Predvojna pesniška generacija
Pripadajo ji Matej Bor, Cene Vipotnik, Edvard Kocbek in Jože Udovič. Med predvojnimi pesniki izstopata Edvard Kocbek in Jože Udovič, ki pišeta sodobne, moderne pesmi. Zanimajo ju metafizične teme; smisel sveta, večnost, končnost, smrt, človekova izbira med dobrim in zlim. Verz je svoboden, včasih se bliža pesmi v prozi. Pesmi nastajajo z nizanjem asociacij. Pesniški jezik je poetičen, estetski in večpomenski.

Prva povojna pesniška generacija
Izoblikovali sta se dve skupini. Prvi skupini pripadajo intimisti, ki pišejo prvoosebno izpovedno poezijo. Intimistični pesniki so: Ivan Minatti, Lojze Krakar, Tone Pavček, Kajetan Kovič, Janez Menart, Ciril Zlobec. Drugi skupini pripadajo eksistencialisti, ki pišejo brezosebno poezijo. Večinoma opevajo temen obup, skrajno osamljenost, odtujenost, psihično in fizično bolečino in trpljenje zaostreno do smrti. Zato so jih nekateri literarni zgodovinarji poimenovali pripadniki črnega vala v slovenski poeziji.
Pesniki druge skupine so: Dane Zajc, Veno Taufer, GREGOR STRNIŠA.

Druga povojna pesniška generacija
Sem spadajo številni pesniki, ki so si med seboj zelo različni. Nekateri sledijo poetiki obnovljene nove romantike ali socialnega realizma, drugi so modernisti, skrajni modernisti, ludisti, pišejo neobvezne pesmi, ki so zgolj lahkotna igra besed in nenavadnih metafor, tretji pripadajo avantgardistom in pišejo konkretno poezijo, ki učinkuje z zvočnostjo in likovnostjo zapisa.
Pesniki so: SVETLANA MAKAROVIČ, TOMAŽ ŠALAMON, Niko Grafenauer, Ervin Fritz, Andrej Brvar, Marko Kravos, Gustav Januš.

Tretja povojna pesniška generacija
Pesniki te skupine pišejo modernistične in tradicionalne pesmi. Med njimi nastane jedro postmodernističnih pesnikov, ki na nov način povezujejo tradicijo z modernizmom in iščejo nove pomene, nov smisel in novo lepoto.
Predstavniki so: Milan Jesih, Milan Dekleva, Ifigenija Zagoričnik, Milan Kleč, Boris A. Novak, Ivo Svetina, Denis Poniž.

Četrta povojna generacija
Sem spadajo pesniki, ki so rojeni okrog leta 1960. Pišejo modernistične in postmodernistčne pesmi. Predstavniki so: Alojz Ihan, Maja Vidmar, Uroš Zupan, Aleš Debeljak, Maja Haderlap.

LOJZE KRAKAR: MED ISKALCI BISEROV (berilo, str. 144)

Lojze Krakar je svojo pesniško zbirko Med iskalci biserov začel z naslednjim motom:

»Zbiranje bisernih školjk na morskem dnu je eden najtežjih in najnevarnejših poklicev, kar jih opravljajo ljudje … Lovec na bisere mora zbrati povprečno 2000 školjk, da prinese z morskega dna en sam biser.«

• Kaj je pesnika pritegnilo v zapisu o iskanju biserov, da ga je uporabil za moto zbirke?
• Kakšne so vaše predstave o poklicu iskalcev biserov?

Lojze Krakar: Med iskalci biserov

I.

Gredo. Gredo s svinčenimi koraki
v prezgodnji dan. Gredo. Molče gredo.
Tako gredo v gotovo smrt vojaki,
tako jetniki v celice gredo.
In oceanu, ki potuhnjen čaka,
da se napije njihove krvi,
ježi se kot zeleni zveri dlaka
in kakor biser svetijo oči.

IV.

Pisan raj, enak peklù,
temna večnost nemih rib.
Kakor potopljeni kip
slepo tonem proti dnu.

Kam, sprašuje ribji trop,
čudna bela riba – kam?
S kamnom v grlu odmrmram:
kaj sprašujete me – v grob!

Plaho rastejo v temo
slepe rože, trd plevel.
Kot prevrnjeno nebo
sveti se zelen pekel.

Kje si, školjka, ki srce
mi ponujaš? Krikni v noč,
da zaslišijo roké
tvojo prošnjo na pomoč!

VII.

Iskati bisere – čemu?
Komú bo žejo pogasilo,
komú bo lakoto utešilo,
kar našel boš na morskem dnu?

Na njivi raje vsadi riž,
vodnjak pred hišo si izkoplji
in rod svoj rodi in pokoplji
in bogu vdano nosi križ.

Že tisoče jih je bilo,
a tebe več ne bo nikoli,
in vedi, ti slabič oholi,
da tudi biseri umro.

INTIMIZEM V SODOBNI SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI (list, z rdečim podčrtano)

PREDSTAVNIKI – pesniki prve skupine prve povojne pesniške generacije so TONE PAVČEK, JANEZ MENART, CIRIL ZLOBEC, KAJETAN KOVIČ, IVAN MINATTI, LOJZE KRAKAR

ZNAČILNOSTI

Oznaka intimizem je izpeljana iz besede intimen, ki je nastala iz lat. intimus in pomeni notranji, najbližji, zaupen, prisrčen, iskren, prijateljski.

Začetnik je Ivan Minatti, ki je med prvimi prešel iz vojne poezije v osebno, intimno poezijo. Pridružil se mu je še Lojze Krakar, vrh intimizma v povojni slovenski poeziji pomeni izid pesniške zbirke Pesmi štirih leta 1953. Zbirka pesmi Pesmi štirih je prvenec štirih pesnikov, javnosti se skupaj predstavijo Janez Menart, Tone Pavček, Ciril Zlobec, Kajetan Kovič. Pišejo osebnoizpovedne pesmi, ki so po zunanji zgradbi še tradicionalne (Menart, Zlobec) ali pa že prehajajo k modernejšim oblikam, svobodnemu verzu in kitici. Intimizem na slogovni ravni pomeni obujanje nove romantike, kar se kaže predvsem v metaforiki. Zvrstno so intimistične pesmi najpogosteje čustvene, razpoloženjske, refleksivne, elegične, satirične, izpovedne lirske pesmi. Lirski subjekt je večinoma prvoosebni in identičen z avtorjem. Teme so intimna izpoved; konflikt med idealom in stvarnim svetom; življenjski obup in pesimizem in razočaranje, ki so posledice tega konflikta; iskanje življenjskega smisla; ljubezen; etična drža sodobnega človeka. Pesniški subjekt se torej umika vase. Objektivno tematiko vojnih let nadomeščajo subjektivne teme človekovega intimnega razmisleka, čustvovanja in občutenja sodobnega, predvsem urbanega sveta.

JANEZ MENART: CROQUIS [KROKI] (list)

a) INTIMIZEM

Intimizem je obnovil osebno izpovednost in teme, kot so vrednost posameznikove osebnosti, mladost, prijateljstvo, ljubezen, nostalgija … t. i. mali človek je postal pomemben kot posameznik s svojimi malimi hrepenenji, tesnobami, neponovljivostjo in zgolj človeškostjo. Njegova usoda je dostikrat neherojska, anonimna, vendar pa prikazana z veliko mero simpatije, sočutja, nostalgije, včasih tudi ironije in humorja. Za nastop intimizma velja zbirka PESMI ŠTIRIH (1953), skupni pesniški prvenec Janeza Menarta, Cirila Zlobca, Toneta Pavčka in Kajetana Koviča.

b) CROQUIS

Pesem s tem naslovom je Menart objavil leta 1960 v zbirki Časopisni stihi.

(Pesem je carmen figuratum: srednji del je natisnjen v obliki risbe med madeži od kozarcev. Tu je prepisana v vrstnem redu branja, preverjeno s spletnimi prepisi; nekateri imajo »leno rišem«, na tvojem listu piše »lenobno«.)

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv —
življenja otipljiva prispodoba.
V kozarčku konjak; nizko izpod roba;
in lužica tam, kjer se je polil.

Prst čopič je in lužica paleta;
lenobno rišem: hišica, drevo,
nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, ki ob roži se razcveta.

In še stezica, ki drži od hiše,
in lepa žena, ki med rože leže …
A vtem natakar vljudno predme seže,
pobere vse in mizico pobriše.

In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,
kako opleta sem ter tja s prtičem
in skoraj žalostno za njim zakličem:
»Gospod natakar, še en konjak prosim!«

VPRAŠANJA:

• Opišite, kaj je upodobljeno v pesmi?
• Kako bi predstavili lirski subjekt?
• Kako je prikazana realnost in kako sanjski svet lirskega subjekta?
• Kako razumete konec?
• Kaj je carmen figuratum?

KAJETAN KOVIČ: JUŽNI OTOK (nalepljena pesem in zapiski v zvezku; očitne zatipke v pisavi popravljene)

(Z rdečim podčrtano: Je, Je (1. verz), vzhaja, traja, gre, je (zadnji verz). Puščica vodi od »vzhaja / traja« do zapiska z zvezdico.)

Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz meglè.

Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.

In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.

Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.

A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.

Zapiski

Južni otok predstavlja nek idealen svet, po katerem hrepeni pesniški subjekt, istočasno pa dvomi o njegovem obstoju. Otok ni samo težko dosegljiv, ampak tudi ima nenavadne, pravljične lastnosti.

* S temi besedama (vzhaja, traja) je otoku pripisana nestalnost in sposobnost premikanja.

Južni otok obstaja samo tako, kot vsa pravljična ali mitološka bitja, če vanj verjamemo. Južni otok je torej tisto, kar daje človekovemu bivanju smisel, človekov obstoj je odvisen od njegove volje in vere v svoj ideal. Morje je metafora za življenje. Zvezda je simbol jasnega in zanesljivega vodenja, nova ladja je možnost za pot. Metaforičen pomen Južnega otoka pa je v zatrjevanju, da Južni otok je, da otok postane metafora za idejo kot ideal. Življenje je odprta možnost bivanja, v njem za človeka obstaja smisel, če verjame vanj.